Vse večja priljubljenost knjižnih klubov: "Vsaj v teh dveh urah ne gledamo v telefon"

Na zadnje oktobrsko ponedeljkovo popoldne sem se iz Ljubljane zapeljala v Mojstrano, slikovito alpsko vas, ki služi kot izhodišče za večino triglavskih vzponov. Vas, ki leži ob vznožju Julijskih Alp, ima bogato gorniško tradicijo, ki jo z razstavami počasti tudi Slovenski planinski muzej. Prav tu se je zbrala enajsterica s skupnim namenom – preživeti naslednjo uro ali dve v družbi Fanny Susan Copeland in njenih Čudovitih gora. Zbrali smo se na šestem letošnjem srečanju bralnega kluba Beremo gore, ki je namenjen vsem, ki jim je blizu planinski svet, pa tudi svet, ki si ga ustvarimo, ko se potopimo med knjižne platnice.

Bralni klub je letos že v tretji sezoni, ideja o njegovi ustanovitvi pa se je pred leti porodila Ireni Cerar – avtorici planinskih vodnikov in potopisov ter strastni bralki –, ko je začela sodelovati pri dogodkih Brati gore, ki jih vsako leto ob mednarodnem dnevu gora organizirajo po iniciativi Alpske konvencije.

Ko je na dogodku v ljubljanskem Konzorciju predstavljala novosti iz gorniške literature, je med občinstvom sedela tudi Natalija Štular, kustosinja v Slovenskem planinskem muzeju, ki je ponudila prostor za bralna srečanja. Nato je Cerar k sodelovanju povabila še Mojco Volkar Trobevšek. Kot snovalki programa in moderatorki sta ob izdatni podpori muzeja in Alpske konvencije zasnovali bralni klub. "Obe sva diplomirali iz primerjalne književnosti, celo iz gorniške literature, torej nisva zgolj ljubiteljski bralki, vse življenje pa sva povezani tudi z gorami. S tem klubom sva združili najino strokovno znanje s strastjo in ljubeznijo do gorništva in gora," je povedala sogovornica.

Kot je pojasnila, se ji je zdelo, da je enkrat letna izvedba takšne akcije enostavno premalo, če želimo, da se ljudje navdušijo nad branjem in to postane del njihovega življenja. "Planinstvo je bilo v Sloveniji vedno veliko več kot le šport, širša, kulturna in duhovna plast odnosa do gora pa zadnje čase nekako bledita. Kulturo pa moraš živeti, jo prakticirati, če želiš, da se te dotakne in te bogati," je pojasnila Cerar.

Veliko več kot le debata o knjigi

Cilj bralnega kluba Beremo gore ni zgolj debatiranje o prebranem. Vsaka nova knjiga namreč na svoj način spodbuja k premisleku o doživljanju sveta, lastnem odnosu do narave, gora in gorništva.

"Branje je še vedno najboljši način, kako spodbuditi to refleksijo, saj z branjem presežemo svoj običajni notranji svet in stopimo na novo, pogosto neznano ali neuhojeno stezico. To nas pripelje do novih krajev, novih pogledov. S tem ostajamo gibki, živi, to nas bogati," je dodala. Pri bralnem klubu pa ne gre zgolj za debato o knjigi, temveč za ustvarjanje varnega prostora, kjer se lahko srečujejo zelo različni ljudje, ki se naučijo deliti svoje mnenje ter tudi prisluhniti sočloveku.

"Danes ni pomembno le to, da znamo nekaj povedati, temveč tudi to, da znamo prisluhniti. Želimo biti slišani, hkrati pa ne znamo več poslušati. Tu se učimo izražati svoje mnenje, prepričanje, spoštovati sogovornika – vse pa se dogaja ob knjigi, ki je bistveno središče dogajanja," je pojasnila sogovornica. Ob tem je poudarila, da kot različni bralci, ki jih zanimajo različne stvari, tudi k izbranim knjižnim delom pristopamo različno. Tako je tudi prav – ni samo enega pravilnega branja, gre za doživljanje prebranega. Na vsakem srečanju tako vsak prisotni v bralnem krogu najprej izrazi svoje mnenje, nato sledi navzkrižna debata. "Namesto da bi o knjigi predavala, skupina skupaj ustvari neko generalno podobo prebranega: izluščijo se glavne teme, jezikovne in stilistične posebnosti knjige."

Ker vsak posameznik knjigo bere na svoj način, pri debati o njej govori skozi svoje izkušnje in se razkrije do te mere, ki se mu zdi varna. Ko nekaj beremo za bralni klub, to beremo drugače, kot če bi brali le zase. V tej bralni izkušnji, tako Cerar, nismo osamljeni, zato knjiga z nami ostane dlje časa. "Dokazano je, da če prebrano še podoživljamo in se o njem pogovarjamo, ostane z nami dlje. Namesto da knjigo prebereš le v intimi svojega doma, o njej še debatiraš in iz tega narediš dogodek – to je tisto, kar nam bogati vsakdanje življenje," je še zaključila.

Varen prostor, kamor se radi vračamo

Moderatorki na začetku sezone vnaprej pripravita celoten program in določita datume srečanj. Pri tem pazita, da izbirata različne založbe v slovenskem prostoru, ki izdajajo gorniško literaturo. Kot je pojasnila Cerar, poskušata pokriti vse temeljne, ki jih sicer ni veliko, ter izbirata zanimivo in kakovostno branje – slovenska izvirna dela, prevedeno sodobno gorniško literaturo ter klasike, ki so še vedno vredni branja. "To predvsem pomeni, da z Mojco ogromno bereva. Prebereva vsako stvar, ki izide, in poskušava ustvariti ravnovesje med planinskimi, alpinističnimi in naravopisnimi knjigami. Preveč enega ali drugega bi lahko hitro postalo dolgočasno," je pojasnila.

Velik izziv jima predstavlja tudi zagotavljanje ravnovesja med ženskimi in moškimi avtorji, saj je žensk, ki bi pisale gorniško literaturo, bistveno manj. Morda je bilo srečno naključje, da sem se udeležila prav srečanja, posvečenega avtorici Copeland – izobraženki iz Škotske, ki se je zaljubila v slovenske gore ter jim v desetih črticah in več pesmih napisala hvalospev.

Naloga moderatorja je tudi ta, da poskuša ohranjati ravnovesje med udeleženci in preprečiti, da bi kdo prevzel preveč prostora in zasenčil ali prestrašil druge. "Ker nismo strokovna skupnost, je treba biti predvsem zelo človeški," je pojasnila in dodala, da z veseljem spremlja napredek udeleženk, ki se bralnih srečanj udeležujejo že od začetka. "Čudovito je videti, kako so sposobne ubesediti reči, ki jih pred tremi leti še niso znale. Koliko bolj subtilne bralke so postale in kakšen napredek pri izražanju so dosegle. Sčasoma nekateri preprosto zacvetijo," je povedala in dodala, da se je tudi sama kot moderatorka veliko naučila. "Zame je to velika šola poslušanja – kako ustvariti občutek, da je vsak udeleženec slišan, in kako ustvariti atmosfero oziroma varen prostor, kamor se vsi radi vračamo."

V želji po razvoju bralne kulture sta moderatorki s pomočjo planinskega muzeja in ob podpori Alpske konvencije zasnovali tudi izobraževanje za nove, potencialne moderatorje bralnih klubov Brati gore, ki ga izvajata na sedežu Planinske zveze Slovenije v Ljubljani. "Ker smo Slovenci resnično gorniški narod, bi bilo čudovito, če bi se pobuda razširila po kapilarni mreži planinskih društev," je pojasnila Cerar. "V prvi sezoni sva imeli trinajst slušateljev iz vse Slovenije. Ena izmed udeleženk pa je že ustanovila prvo bralno društvo Beremo gore Cerkno. Naslednje se obeta v Gozd-Martuljku. Upamo, da se bo trend nadaljeval," je zaključila.

Za boljše digitalno ravnovesje

"Pritegnila me je tematika. Rada berem in hodim v hribe, zato se mi je zdelo, da bi mi tu pod roke uspela priti kakšna knjiga, ki mi sicer ne bi," je na vprašanje, zakaj se je pridružila klubu, povedala Natalija, ena od udeleženk, ki se je v Mojstrano pripeljala iz Celja. "In točno to se zdaj dogaja. Vesela sem, da se mi širijo obzorja in da lahko podelim tudi svoje razmišljanje. Da ni nekaj zgolj prav ali narobe, temveč da iz različnih izhodišč beremo eno knjigo," je pojasnila.

Ob tem je še dodala, da se je pred odločitvijo o pridružitvi klubu vprašala, ali bo sploh zmogla prebrati knjigo na mesec. "Naredila sem matematični izračun. Za približno 140 strani potrebuješ okoli sedem ur branja, kar pomeni, da moraš v mesecu dni branju nameniti manj kot dve uri na teden – to pa zagotovo zmore vsak. Pa še digitalno ravnovesje je potem bistveno boljše, saj vsaj v teh dveh urah ne gledamo v telefon."

"Neprecenljiva analogna skupnost"

V prestolnici pa se je pod okriljem literarno-umetniškega društva LUD Literatura, ki izdaja revijo Literatura in ima obsežen knjižni program, septembra zaključila že četrta sezona bralnih klubov Z Literaturo v literaturo. Bralni klubi potekajo s podporo Mestne občine Ljubljana, v letošnji sezoni pa so bralcem omogočili šest različnih tematskih sklopov.

Štirim klubom, ki so se na različnih lokacijah po Ljubljani srečevali že lani (Žanrsko branje, Branje poezije, Prelomna dela in Esejistika), sta se letos pridružila še dva, in sicer Branje humorne literature in Branje kratkih zgodb. Slednjega vodi sociologinja in literarna komparativistka Ana Pikovnik, ki se je društvu kot knjigarka pridružila lani, nakar so ji med pripravami na novo sezono knjižnih srečanj ponudili, da bi enega od klubov vodila tudi sama.

"Z velikim veseljem sem sprejela ponudbo, po pogovoru s predsednico društva pa sem se odločila, da se bomo posvečali prav posebni literarni formi, tj. kratkim zgodbam," je pojasnila Pikovnik. Kot je dodala, je bilo sprva prijavljenih 16 članov, na bralna srečanja pa je redno hodila dobra deseterica bralcev – od srednješolke do upokojencev. "Večinoma gre za ljudi, ki še niso vstopili na trg dela ali pa so z njega že izstopili," je pojasnila. Čeprav so s tretjo sezono "uradno" že zaključili, se je sogovornica skupaj z moderatorjema še dveh klubov odločila, da bodo s srečanji nadaljevali vse do marca prihodnjega leta, ko se bo začela nova sezona.

"Dokler skupine, ki hodi na srečanja, še ne poznaš tako dobro, si pri pripravah bolj pozoren. Nato že veš približno, kako berejo, ter se jim lažje prilagodiš in tudi bolj nišno izbiraš teme za debate," je pojasnila sogovornica. Pripravljalno delo moderatorja pa je primerjala kar s pripravo seminarske naloge. "Najprej sama preberem knjigo, poiščem, katere teme in motivi so prisotni, kako bi se to lahko navezalo na širši družbeni kontekst ali kakšno drugo že obravnavano knjigo, nato pripravim še iztočnice za debato," je pojasnila. "Ker pa sem sama tudi študentka sociologije, smo pogosto zašli tudi v te vode ter knjige brali malce bolj sociološko, kot bi jih sicer," je dodala.

Na prvem knjižnem srečanju so se posvetili kratkoproznem prvencu Ajde Bračič Leteči ljudje in prvotna ideja Pikovnik je bila, da bi se na mesečnih srečanjih izmenjavala dela sodobnikov in klasikov. "A to se ni izšlo. Pri določitvi knjižnega seznama je namreč v veliki meri sodelovala tudi skupina, ki pa je več interesa pokazala za novodobnike."

Kot je še poudarila knjigarka, pa je bistvenega pomena to, da v vsako knjigo vstopimo s svojimi izkušnjami in lastnim pogledom na svet. "Nihče je ne razume na enak način, s pomočjo bralnih klubov pa dobiš neko širino, saj literarno delo poskušaš brati na več različnih načinov. Predvsem danes, ko smo večino časa na spletu in v digitalnem svetu, pa se mi zdi tovrstna analogna skupnost neprecenljiva in čudovita izkušnja," je še zaključila Pikovnik.